O društvu

GASILSKO DRUŠTVO MURSKA SOBOTA V STOLETJU SVOJEGA NASTANKA, DELOVANJA IN RAZVOJA

Prostovoljno gasilsko društvo v Soboti je bilo ustanovljeno ob proslavi marčne revolucije 5. marca 1882 z željo, da bi se zaščitilo premoženje in da ustanovilo osrednje področje družbenega dela.

V tem predelu niso poznali poklicnega gasilstva, temveč le prostovoljno. Zamisli tovrstne gasilske organizacije so zanesli v Prekmurje napredni in za takratne razmere razgledani obrtniki v Lendavi in Soboti, ki jih je podpiralo svobodoljubno madžarsko meščanstvo.

S tem vprašanjem se je že od leta 1880 v Soboti ukvarjal predsednik okrajnega sodišča Kovács Karel,  njegovo zamisel pa je 5. marca 1882 izvedel sodnik Augusztics Pongrác, prvi predsednik društva, kateremu je poveljeval odvetnik Pintér Géza. V samem odboru društva pa iz zapisov srečamo izbrano družbo takratne Sobote.

Za časa »rihterja« Antauer Jožefa srečamo leta 1882 prvo desetino operativcev in sicer: Rituper Jožefa, Barbarič Štefana, Bodanec Franca, Lejko Franca, Pečič Jožefa, Slepec Janeza Vratarič Ivana, Štefanec Andreja, Števančec Antona, Vujec Jurija in Šömen Janeza, same obrtnike in kmetovalce. Leta 1885 srečujemo med operativci imena: Faflik Karel, Sečko Jožef in Zelko Jožef. Družini Števančec Antona, tesarja in Sečko Jožefa, kmetovalca, sta dajali operativce v vseh treh generacijah od leta 1882, ko je GD Sobota s plesom na dan sv. Katarine, to je 13. februarja 1883 zaključila prvo leto svojega dela ob izdatni podpori takratne velike občine Sobota, »Sztare gasze« in bogatih meščanov. Društvo je takrat štelo 120 članov, od katerih je sleherni plačal 3 forinte v korist društva, kar je bilo takrat enako vrednosti dobre moške obleke.

Gospodarska baza je bila za društvo zagotovljena. Izboljšala se je preventivna protipožarna služba, ki jo je ukazal notranji minister v Pešti z uredbo št. 3365 že 27. 6. 1869. Po dopolnjeni noveli iz leta 1887 pa so izvajanje predpisov strogo kontrolirali posebni gasilski inšpektorji.

V tistih letih so uporabljali sledeče gasilno orodje: ročno brizgalno s 100 mm bati in 60 m tlačnih cevi, voz z vodo oz. sod s kapaciteto 300 l ter kad s kapaciteto 100 l. Poleg tega so po predpisih imeli 2 gasilski lestvi, 2 kavlja, 2 krampa, 2 sekiri, 4 kom. železnih vil oz. kljuk ter 2 luči. Ravno to predpisano orodje je bilo varen izraz takratne res primitivne opreme in »tehnike« in delo takratne operative, ki je z veliko požrtvovalnostjo skušala pogasiti nastale požare, je bilo zato toliko več vredno.

Leta 1892 je društvo praznovalo svojo desetletnico in ob tem dogodku so razvili svoj prvi prapor. Temu dogodku je botrovala grofica Szapáryjeva, grofa Szapáryja pa so takrat izvolili za častnega predsednika. Ta je dal leta 1895 pobudo za prve gasilske tekme, na katerih so se posebno odlikovala GD gospodarsko močnih vasi Puževci in Puconci.

Leta 1894 je že obstajala tudi društvena godba, vendar o njenem delovanju ni nikakršnih podatkov, le to, da je godba živela do prve svetovne vojne. Kronika v letih 1898 do 1907 zaznamuje v društvu akutno krizo. Zasebniki so uporabljali gasilno orodje za lastne potrebe, posledice tega so bile velike okvare na orodju, vse pa je čakalo in se nanašalo samo na podporo grofa. Poročil za to obdobje ni, zato izgleda, da je bila »plava kri« resnično senilna. Nastopajoči predstavniki mladega kapitalizma so iz društva postopoma izrinili zemljiško gospo, in prav ta mlajši rod je dajal naši Soboti nov, žal nam tuj obraz s čedalje močnejšo asimilacijo slovenskega prebivalstva ob pomoči celotnega državnega aparata.

Na ponovnem občnem zboru leta 1907 se je uveljavila moč meščanstva, ko je mlad odvetnik dr. Sömen Ludvik v imenu občine zahteval podrobno poročilo o do takratnem delovanju soboških gasilcev in ugotovil, da društvo za čas, ko je trgovec Maixner Matija nadomeščal grofa kot predsednika, ni skrbelo za redne vaje, kar se je poznalo pri pogostih požarih, pa tudi blagajna je bila povsem prazna. Društvo se je po tem temeljito reorganiziralo, vanj so stopili mlajši obrtniki in ob 25. obletnici je društvu predsedoval sodnik Posfay Pongrác, ki je tudi sicer skrbel za razvoj Sobote, ki je še istega leta dobila železniško povezavo s Körmendom. Prizadevnemu predsedniku je stal ob strani imenovani odvetnik dr. Sömen Ludvik.

V tem času je dobila Sobota novo občinsko hišo, gasilcem pa so leta 1860 prepustili zgrajeno staro občinsko hišo, ki je služila tudi za izolirnico za primer nalezljivih bolezni. Ob njej so gasilci postavili leseni stolp. Društvo je nabavilo dve dobri ročni brizgalni ter aktivno članstvo opremilo z novimi uniformami. V tej dobi so skrbeli za strokovno izobrazbo gasilcev in tako so imeli leta 1912, za časa poveljnika Ruzsa Emrika, dobro usposobljene gasilce. Mesto je dobilo vrsto novih gasilskih vodnjakov, stare pa so poglobili in uvedena je bila 2 do 3 članska nočna gasilska patrola. Govorili so tudi o nabavi prave brizgalne in o pripravah za gradnjo novega gasilskega doma. Prva svetovna vojna (1914 do 1918) je vse te lepe načrte žal sprevrgla. Vojaštvo je uničilo precej orodja, zlasti je trpel skromni gasilski dom, a na frontah je padlo kar 28 gasilcev iz Sobote. V tem času sta društvo vodila že imenovani odvetnik dr. Sömen Ludvik, dosmrtni častni predsednik društva, in njegov energičen sodelavec Cvetko Ludvik, oče junaka Štefana Cvetka – upornika iz leta 1941.

Dne 12. avgusta 1919 je Soboto osvobodila vojska mlade narodne države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prehod v nove razmere ni bil lahek in to se je še posebej poznalo pri PGD Sobota. Več kot pet let so potrebovali, da so se vključili v »Slovensko gasilsko zvezo«, uvedli slovensko poveljevanje in administracijo, katero je vzorno vodil dolgoletni odbornik in poštenjak Gombossi Štefan, čigar sin se je v času druge svetovne vojne kot oficir v jugoslovanski brigadi v ZSSR boril za novo Jugoslavijo. Društvu je do svoje smrti 1. februarja 1934 predsedoval dr. Šömen Ludvik, od leta 1921 pa do 22. maja 1937 pa je društvu dobro poveljeval  že prej omenjeni Ludvik Cvetko. V tem obdobju so naši gasilci v sodelovanju z vojsko tedanje garnizije in pontonirjev iz Ptuja pomagali prebivalstvu Sobote, ki jo je 12. 11. 1925 ogrozila velika poplava. Zaradi te poplave je dotedanji regent dr. Šömen Ludvik moral odstopiti in takrat je postal regent velike občine Sobota tovarnar Benko Josip,  ki je kasneje bil tudi mestni župan in od 18. 8. 1931 tudi narodni poslanec. V tem obdobju je društvo ob izdatni podpori občine leta 1932 prav ob 50. obletnici obstoja dobilo svojo prvo prevozno motorno brizgalno, leta 1939 pa v upravljanje moderen škropilni avto, ki je istočasno služil kot gasilska avtocisterna.

V tem času je Ditrrich Gustav ml. vzorno skrbel za strokovno usposabljanje gasilcev. Po prizadevanju dolgoletnega praporščaka Lanščak Franca je društvu ob podpori vsega članstva uspelo ponovno oživeti godbo. Odlično delo z godbo so opravili profesor Ubald Justin, Rudi Lah in organist – jurist Mirko Tuš, kateremu je uspelo z njo doseči prav lepo glasbeno raven. Pozneje ji je Jože Grlec dal vsebino in kvaliteto tako, da je predstavljala za Soboto dobro glasbeno družino. Prizadevanje glasbenikov so podprli napredni obrtniki ter tovarnar Josip Benko. Ta je zaradi lastnih potreb in prestiža leta 1934 v svojem podjetju osnoval prostovoljno industrijsko gasilsko četo in jo opremil s sodobnejšim gasilskim orodjem.

V zadnjem desetletju predaprilske Jugoslavije opazimo v društvu organizacijsko in strokovno rast operative ob primerni tehnični opremi. Dobro izvežbane desetine so sodelovale pri velikih požarih v Medžimurju, Avstriji in celo na Madžarskem.

Za časa tako imenovanih demokratičnih režimov predaprilske Jugoslavije se gasilci niso vtikali v politiko. Dejstvo, da je bil vodilni gasilski funkcionar v okraju mestni župan in v času diktature dolgoletni poslanec, je imelo za posledico, da so gasilstvo – zlasti v Soboti – spretno izkoriščali v politične namene, kar se je pozneje odražalo tudi v času okupacije.

Gasilci so tako v Soboti kot na podeželju vplivali na politično življenje same Sobote. Mlado slovensko meščanstvo in uradništvo tukajšnjemu gasilstvu ni posvečalo potrebne pozornosti. Izjemo je predstavljal le trgovec Franc Čeh, ki se je vključil v društvo že takoj ob prihodu v Soboto. Šele, ko je unitaristični režim z zakonom iz leta 1933 gasilstvo poenotil, srečamo v odboru redke takratne javne delavce, kot je na primer sodnik dr. Franc Farkaš. Leta 1939 je dolgoletni poveljnik društva Ludvik Cvetko umrl, nasledil pa ga je hotelir Bacz Ludvik, ki je poveljeval društvu vse do 3. aprila 1945.

Za časa okupacije je v skladu s takratnimi madžarskimi predpisi društvu predsedoval nadnotar soboške občine Morócz Emerik, ostale funkcije pa so obdržali dotedanji funkcionarji, le tajnika Skalar Josipa je zamenjal Gombossi Štefan. Društvo se je vključilo v Gasilsko zvezo Szombathely, od koder je bil tedanji okrajni zvezi poklonjen prapor s političnim posvetilom »Veliki Madžarski«. V to obdobje sovpada 60. obletnica društva, katero so namesto leta 1942 skromno proslavili leta 1943. Politični vpliv je za časa okupacije tudi med gasilci načrtno uveljavljal vodja revizionizma Hartner – Laval Ferdinand vitez Lindvay, medtem ko je bilo organizacijsko in strokovno vodstvo gasilstva zaupano takratnemu okrajnemu poveljniku tovarnarju Josipu Benku, soboško društvo pa sta vodila hotelir Bácz Ludvik in Dittrich Gustav mlajši. Mladina je ob tem imela ločeno mnenje. Čeprav je bil teren za politično delo OF v takšnem okolju zelo težak in nevaren, je znala OF že leta 1941 in pozneje navezati stike z nekaterimi mlajšimi gasilci. Tako spadajo med aktiviste OF Jug Karel, Čer Štefan, Flisar Karel in Novak Ernest. V obeh obdobjih, fevdalnem in meščanskem, so vodili GD Sobota predstavniki takratnih vladajočih strank, zato je razumljivo, da so jim bili pred očmi predvsem interesi vladajočega razreda, gasilstvo samo pa jim je bilo dobrodošlo orodje njihove politike. Kljub pritisku takratnih oblastnikov pa srečamo v društveni kroniki vrsto različnih imen ljudi, ki so zaradi dobrobiti skupnosti ostali zvesti humanim načelom gasilstva. In tako srečujemo primere, ko je sledil sin očetu in vnuk dedku skozi vsa ta pestra desetletja.

Spisano iz publikacije Gasilsko društvo Murska Sobota po 80. letih dela, Murska Sobota – 1963